»Uživam v novem študiju, delam, družim se, hodim na morje, smučam, skratka normalno živim. Končno se znova počutim samozavestna in koristna.«
»Obsesivno-kompulzivna motnja ni stoodstotno izginila, ne morem tega reči. Vsak, ki zboli za to motnjo, si seveda želi, da bi bil brez simptomov, in verjetno so tudi takšni. A meni je najpomembneje, da lahko živim normalno življenje. Da si vračam vse tisto, kar mi je odvzela obsesivno-kompulzivna motnja.«
»Bila sem zaljubljena, s fantom, ki je bil moja prva ljubezen, sva bila že kar nekaj časa skupaj. Ko je moral v vojsko, so se simptomi začeli vračati. Strah pred bruhanjem se je razvil v hudo obliko obsesivno-kompulzivne motnje.«
»Nekateri so menili, da sem razvajena, da bi me morala mama postaviti pred vrata in podobne zadeve. Zaradi teh opazk pozneje, čez mnogo let, ko sem le dobila strokovno pomoč, dr. Mojci Zvezdani Dernovšek nisem upala povedati vsega po resnici, kaj konkretno mi je, ker sem se bala, da bo tudi ona rekla, da sem lena in razvajena.«
»Tega žal skoraj ni. Jaz sem imela srečo.«
»Najhuje pri obsesivno-kompulzivni motnji, vsaj v mojem primeru oziroma v tistih primerih, ki trajajo dolgo in kjer je simptomatika huda, je namreč to, da se ti zelo zniža samopodoba. Imaš manjvrednostne komplekse, počutiš se nevrednega, ne moreš se realizirati niti prek poklica niti prek odnosov. Zdaj se končno spet počutim samozavestno in koristno. In to je najpomembnejše.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju